Ko me je partner pred očmi dveletnega otroka z glavo porinil v kos pohištva, da sem izgubila zavest, je sam poklical rešilca. Bil je prestrašen, opravičeval se mi je, zagotavljal, da me ljubi, da ne ve, kako se je to lahko zgodilo. V bolnici mi zdravnica ni verjela, da sem padla. Svetovala mi je, naj ga prijavim, ker če se zgodi enkrat, ne bo ostalo pri tem. Kljub pretresu možganov sem podpisala, da grem na lastno odgovornost domov. Nisem hotela, da je sam z otrokom. Nisem ga prijavila, ker me je bilo sram. Če bi bila boljša žena, se to ne bi zgodilo. To se dogaja drugim, v drugačnih socialnih okoljih, ne meni. Imam čudovito družino, dobro službo, dobro izobrazbo.. Jaz nisem tista, ki jo mož “tepe”, bil je spodrsljaj… Vendar ni bil. Verbalno nasilje, psovke, žaljivke, suvanje, ignoriranje, posmehovanje, omejevanje..vse se je stopnjevalo. Grozil mi je, da me bo tako mahnil, da bom vse zvezde videla. Vame je metal predmete, me zaklepal.. Zbežala sem in tekla na policijo. Naletela sem na razumevajočega policista. Naredila prijavo. Obsodili so ga. Poskusila sva znova, še naprej živela skupaj. Odslej bo vse drugače… Vendar ni bilo. Spet sem tekla iz stanovanja in on za mano. Skrila sem se v temni ulici in klicala policijo. Tokrat se policiji ni ljubilo ukvarjati z družinskim nasiljem. “Malo se pomenita, gospa”, mi je rekla policistka. Da se vsi kdaj skregamo.. Da mu bo napisala samo prekršek, ker za prijavo bi bilo treba čakati na sodnika, da pride. Pa da naj noč preživi kje drugje, da se malo umiri… Naslednji dan se je vrnil še bolj besen. Če sem nora, kaj mu delam? Da je moral zaradi mene plačat 300 eur in da ima zaradi mene kartoteko. Njegova odvetnica me je povabila na razgovor in mi razložila, da bo šel naslednjič v zapor, če ga bom še enkrat prijavila. Da ga je zadnjič komaj izvlekla, da je dobil samo denarno kazen. Na srečo ima na tožilstvu sošolko in so se lahko zmenili… Zmenili?? Kaj pa jaz in moj strah? In moj otrok, ki to gleda? Videla sem, da bom na policiji in sodišču zaman iskala zaščito. S pomočjo Društva za nenasilno komunikacijo in z varnostnim načrtom sem zbrala pogum, da sem ga zapustila. Bilo je neznansko težko. Ves čas me je bilo strah, da bo uresničil grožnje. V službi sem povedala, da imam težave z nasilnim partnerjem in da urejam stvari na sodišču. Dobila sem odpoved. Da pridem k sebi, so rekli. In da uredim osebne zadeve. Ostala sem brez službe, brez denarja. Borila sem se za skrbništvo. Na CSD je bil on ves šarmanten, ljubeč očka, jaz pa prestrašena mama. Socialna delavka mi je svetovala, naj se ne oklepam otroka, da je ona tudi vztrajala, da gre njen otrok za en teden v šolo v naravi. Tukaj ne gre za šolo v naravi, ampak za to, da bo moj otrok živel z nasilnim očetom! Na koncu sem pristala na deljeno skrbništvo in da imava otroka vsak po en teden, da me ni mrcvaril po sodišču in da ni vpletal otroka. Tudi denarja ne bi imela dovolj za večletne postopke. Otroku je hudo, ampak se mu zdi tako najbolj pravično, da oči ne bi bil jezen. Ampak oči je včasih zelo jezen. In desetletnik potem spi pri meni, skrit v kupu plišastih igrač in se stiska k meni. Zakaj sta me sploh naredila, mi pravi. Jočem. Kam naj grem? Kam naj prijavim? Kje bodo res videli človeka? Kje bodo res videli resnico? Ker oče ima pravico.. In gospa, dajte se zmenit… Dokler te ne ubije, ni dovolj.
#nisemprijavila, februar 2022
