Prihajam iz družine, kjer je bil oče narcis ter poveličeval svojo moč in nikoli ni kazal čustev. Mama je bila emocionalno bolj dostopna vendar je držala svoja čustva nazaj za voljo očeta. Kadar sem naredila, kakšen človeško napako ali prinesla malo slabšo oceno domov sem bila napadena, ponižana ter označena za leno, nesposobno in neumno. Bila sem tudi redno kaznovana na različne načine, z odvzetjem nečesa, kar mi je bilo pri srcu. Pa naj bo to telefon ali pa to, da nisem smela na druženja in praznovanja samo zato, ker sem prišla pet minut prepozno s treninga odbojke, ki je bil podaljšan s strani trenerja. Najbolj žalostno je pa to, da bolj kritično, ko je postajalo vse skupaj, bolj sem postajala perfekcionist ter iskala njegovo odobritev – tako kot mama. Fizično in psihično nasilje je bilo prisotno od začetka s strani očeta nad mamo, vendar se mogoče sama ne spomnim tako slikovito kot se kasneje, ko je prišlo še nad mene. Spomnim se, da sem bila večkrat v modricah ter je mama to videla, prav tako teta, saj sem odšla enkrat k njej in ji povedala. Ne razumem zakaj mama ni prijavila ali se postavila zame, še danes prebolevam to bolečino. Jaz pa nisem prijavila, ker sem bila otrok in me je bilo strah posledic, saj je bil oče v družbi priljubljena oseba ter “vzoren” oče. Še vedno se mi tre srce, ko pomislim, kako sem upala na pomoč bližnjih in ljudi, oni pa so se odločili pogledati stran.
#nisemprijavila, februar 2022
