Bil je 16 let starejši Belgijec, jaz pa mlada in ranljiva po končanju dolgoletne zveze in z velikimi finančnimi izzivi, zaradi katerih sem se morala preseliti in Ljubljane v majhno rodno mesto. Ko je bil trezen, je bil krasen. Ko je bil pijan, je sčasoma postal psihična pošast. Pil je vsak dan. Po pol leta sproščenega dobivanja je postajal vedno bolj posesiven: kako si se mu nasmejala, a veš, o čem moški ves čas razmišljamo, pa komentarji o mojem telesu in kdaj bom vendarle počistila njegovo hišo (nisva živela skupaj). Nenehno me je želel med rjuhami, tudi dvakrat, trikrat na dan, in ko mi kdaj ni bilo, mi je govoril, da sem frigidna in da ga nimam rada. Da imam raje službo od njega. Jaz neumnica pa sem ga imela rada in se vračala k njemu in mislila, da mu lahko pomagam pri težavah z alkoholom. Prijateljice so mi govorile, da to ni normalno, da to ni ok. Jaz pa zaslepljena. Potem mi je neke noči, ko sem ga v postelji prebudila, naj neha smrčati, zagrozil, da če ga ne pustim spati, se mu bo nekega dne utrgalo in me bo zadavil in zakopal na dvorišču, da me nihče ne bo našel. Noč sem prebedela tiho, v strahu. Potem sem odšla in se nikoli vrnila. Tega je deset let. Po dolgem času sem povedala mami, kaj se mi je dogajalo, in je bila v šoku. Zdaj ko imam svojo hčerko, si nočem niti predstavljati, kaj bi storila kot mama.
Nisem prijavila zaradi sramu – kako se je lahko to zgodilo meni, ki ne toleriram nasilja in sem močna ženska? Odraščala sem v ljubeči družini in mi je bilo to tuje. Nisem prijavila, ker se itak ne bi nič zgodilo.
#nisemprijavila, februar 2022
