Stara sem bila 11. Baje sem privolila, kolikor se pri teh letih da privolit (to je bilo v casih ko smo bili otroci pri 11 res se otroci). Tudi kasneje, ko sem odlocno rekla ne, se vedno ni nehal. Povedala dolgo casa nisem nikomur. Celotne zgodbe se danes ne ve nihce. Tisti, ki bi morali vedeti, ne vejo nicesar. Obdobje najstnistva je bilo peklensko, vsi z metuljcki v trebuhih, prvi fantje, prvi poljubi, meni pa se je ob vsem tem obracalo. Sama sebi sem se zdela nagrazvna. Ja, prav to. Nagrazvna. Nikamor spadala. Obnasanje se mi je v enem tednu spremenilo za 100%. In ves cas sem tako mocno zelela povedati, kaj se mi je zgodilo, pa nisem upala. Kako nihce ne opazi, da mi je hudo sem se sprasevala vsak dan. V tistem obdobju tudi ogromno pisala in izlivala svoja custva-tudi to je pomagalo. Vsaj malo. Zaradi ran, ki mi jih je pustil, sem bila dolgo prepricana, da ne morem dozivljati custva ljubezni. Ljubezen sem vedno pvezovala s tem, kar mi je naredil. Kako me je ranil. Ampak kako me je lahko ranil, ce sem “privolila”? To vprasanje me je razjedalo toliko casa, dokler nisem bila popolnoma na tleh. Streznil pa me je komentar znanca, ki je na (sicer ne mojo) zgodbo odgovoril “nimas kaj, zgodilo se je, pejt naprej”. Morda se vecini zdi zelo kruto. Meni pa je dalo moc in nov zagon. Bom pustila, da se celo moje zivljenje vrti okrog zlorabe? Takrat sem vstala in sla naprej. Sem ok? Ne (se). Sem bolje? 1000x. Danes pri 30, nikoli (prostovoljno) nikogar poljubila, nikoli imela (prostovoljnega) spolnega odnosa niti fanta. Sem se naucila biti samozadostna ali je zgolj obrambni mehanizem? Odkrivam.
Zakaj nisem prijavila? Ker dolgo nisem verjela, da je to res zloraba. Ko sem se zavedela pa zato, ker bi dokoncno porusilo ze tako zelo skrhane druzinske odnose.
#nisemprijavila, februar 2022
