Za brezplacno javno solstvo

ANALIZA OBSTOJEČEGA STANJA IN ZAKONODAJE NA PODROČJU OSNOVNE ŠOLE 

Analiza, ki smo jo pripravili se osredotoča na sedem področij vzgoje in izobraževanja v javni osnovni šoli v Republiki Sloveniji. Prav vsem izbranim področjem je skupno, da so istočasno nujno potrebna, za to, da se proces vzgoje in izobraževanja uspešno izvede in zaključi, hkrati pa morajo te dejavnosti sofinancirati starši.

Ker je osnovna šola obvezna, to pomeni, da pri vzgoji in izobraževanju osnovnošolskih otrok prihaja do bistvenih razlik med samimi pogoji pod katerimi otroci vstopajo v proces vzgoje in izobraževanja. Če naj bo šola varen in vključujoč prostor, kjer imajo vsi učenci enake možnosti, morajo obvezne dejavnosti nujno postati tudi brezplačne. Trenutno morajo starši otrok plačevati in doplačevati:

  • šolske potrebščine, ki so v celoti plačljive,
  • komplete učnih gradiv, ki so sicer brezplačni za prvo triado osnovne šole, v celoti pa so za starše plačljivi v drugi in zadnji triadi,
  • šolske malice, ki so za starše plačljive, razen v primerih dela socialno ogroženih družin, kot določa zakon. Te prejmejo 100 % subvencijo, če pa cenzus presežejo za en sam cent, subvencija ni več možna, 
  • šolska kosila, ki so za starše plačljiva, razen v primeru dela socialno ogroženih družin, kot določa zakon. Te prejmejo 100 % subvencijo, če pa cenzus presežejo za en sam cent, pa subvencija ni več možna,
  • dneve dejavnosti (kulturni, naravoslovni, športni in tehniški dnevi), ki so v celoti plačljivi,
  • šole v naravi, ki so delno subvencionirane enkrat v času šolanja, ostalo pa je vse plačljivo,
  • ekskurzije.

Pri navedenih dejavnostih staršem sicer pomagata tako država kot lokalne skupnosti. Še bolj pogosto pa finančno breme pade na same starše. Revščina staršev pogosto ostaja prikrita, skrivajo jo tudi otroci sami. Otroci so pri obravnavanih področjih pogosto odsotni, tudi tedaj, ko gre za del obveznega dela vzgoje in izobraževanja. Dejstvo, da so nekatere dejavnosti zaradi sistemske ureditve učenkam in učencem nedostopne, negativno vpliva na pravičnost v vzgoji in izobraževanju. Posledice so vidne pri učnem uspehu otrok, prihaja do večjih razlik pri socialnem vključevanju učencev, slednje pa vodi v daljnosežne in negativne posledice pri nadaljnjem razvoju.

Analiza ugotavlja, da subvencije državnih in lokalnih oblasti ne rešujejo obstoječih težav. Bistveni težavi sta dve. Prva je ta, da so se trenutni mehanizmi subvencioniranja izkazali za neučinkovite in nezadostne, saj ne uspejo zajeti vseh otrok, ki bi pomoč potrebovali. Tako nekateri otroci in starši izpadejo iz sistema državnih pomoči. Druga težava pa je stigma, saj so otroci, ki prejemajo subvencije pogosto tarča zbadljivk, diskriminacije ali celo nasilja.

Analiza stanja jasno kaže, da bi morala država zagotoviti polno financiranje vseh osnovnošolskih dejavnosti, ki jih zakonodaja označuje kot obvezne, prav tako pa tudi tistih dejavnosti, ki so ključne za socializacijo otrok. Samo tako se lahko izognemo razlikam v samih vstopnih pogojih v proces vzgoje in izobraževanja. Vse več študij namreč kaže, da se prav te razlike v kasnejših obdobjih razpirajo kot škarje, da imajo otroci iz revnejših družin praviloma slabši učni uspeh in manj možnosti za nadaljnji razvoj, študij in delo.

V nadaljevanju povzemamo bistvene ugotovitve analize po posameznih področjih.

Šolska prehrana

Šolska prehrana pomeni tako zajtrk, malico, kosilo kot tudi popoldansko malico. Od letošnjega leta je v veljavi nova zakonodaja, sprejeta na pobudo Inštituta 8. marec, in ki določa, da bodo od 1. septembra 2027 do brezplačne šolske prehrane upravičene vse učenke in učenci v Republiki Sloveniji. Do takrat pa bo na podlagi spremenjenega zakona o osnovni šoli veljala prehodna ureditev po kateri bodo do 50% subvencije kosila upravičene učenke in učenci,  pri katerih družinski dohodek, ugotovljen v odločbi o otroškem dodatku, ne presega meje 5 dohodkovnega razreda.

Navkljub pozitivnim spremembam analiza ugotavlja, da ima kar 30 odstotkov šol premajhno kuhinjo, 3 odstotke šol pa niti ustrezne opreme za pripravo kosil za vse učenke in učence. Te pomanjkljivosti bi morala država odpraviti v najkrajšem možnem času.

Šolske potrebščine

Med šolske potrebščine sodijo zvezki, peresnice, svinčniki, barvice, šilčki, radirke, ravnila, šestila, lepila, škarje, copati, športna oprema, oprema za likovni pouk ipd. Šole ob koncu šolskega leta oblikujejo seznam šolskih potrebščin, ki jih morajo imeti učenke in učenci. Stroške potrebščin v celoti krijejo starši, v zakonodaji pa niso posebej omenjene. Kljub temu predstavljajo nepogrešljiv del pouka v osnovni šoli, finančno breme pa v celoti nosijo starši. 

Učna gradiva 

Učna gradiva predstavljajo samostojni delovni zvezki, učbeniki z elementi delovnega zvezka, delovni učbeniki in zbirke vaj. Za razliko od učbenikov ta gradiva niso brezplačna, ampak finančno breme nosijo starši. Razlika velja zgolj za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje, kjer učenkam in učencem delovne zvezke in učbenike z elementi delovnega zvezka v trajno last daje država. Smiselno bi bilo brezplačna učna gradiva zagotoviti za vse razrede osnovne šole. Analiza ugotavlja, da bi bilo smiselno razmisliti tudi o regulaciji cen učnih gradiv.

Šola v naravi

Šola v naravi po zakonu sodi med obvezni program osnovne šole. Tistim, ki si zaradi slabega socialnega položaja šole v naravi ne morejo privoščiti ministrstvo zagotavlja dodatno denarno pomoč. Analiza ugotavlja, da sta bili tako zakonodajna kot izvršna oblast malomarni pri opredelitvi statusa šole v naravi. Zakon o osnovni šoli jo, pravilno, umešča pod obvezni program, medtem ko je v Pravilniku o financiranju šole v naravi določena kot del razširjenega programa. Šola v naravi se res izvaja v okviru obveznega programa, a je obenem prostovoljna. Za tiste, ki se šole v naravi ne morejo udeležiti je zato potrebno organizirati primerljive dejavnosti v šoli. To pa je seveda nemogoče, saj se smučanja, plezanja in podobnih dejavnosti ne da organizirati znotraj same šole.

Težav ne odpravlja niti državno sofinanciranje šol v naravi, saj je še vedno potrebena posebna subvencija za ranljive skupine in finančna soudeležba staršev.  Ob tem je potrebno dodati, da šola lahko izvede poljubno število šol v naravi, a prejme sofinanciranje zgolj za eno na generacijo. Posledično se dogaja, da si nekateri starši šol v naravi preprosto ne morejo privoščiti, otroci pa zato ostanejo doma. Pri tem prihaja do stigme in socialne izključenosti, kar negativno vpliva na nadaljnji razvoj otrok. 

Dnevi dejavnosti

So kulturni, naravoslovni, tehniški in športni dnevi, ki so del obveznega programa osnovne šole. udeležba učencev je zato obvezna, odsotnost pa upravičena. Namen dnevov dejavnosti je medpredmetno povezovanje in poživitev učnega procesa. Analiza ugotavlja, da je finančna participacija staršev pri financiranju dnevov dejavnosti zelo verjetno v nasprotju z zakonodajo. V Zakonu o osnovni šoli so namreč dnevi dejavnosti opredeljeni kot del obveznega izobraževanja, v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pa je določeno, da šole za izvajanje javno veljavnih programov ne morejo pridobivati sredstev iz prispevkov učencev.

Povedano drugače, zakonodaja določa izjeme pri katerih je dovoljena finančna participacija staršev. Med temi izjemami niso navedeni dnevi dejavnosti. To pomeni ,da bi morali biti slednji v celoti kriti iz državnega proračuna.

Ekskurzije

Ekskurzija je ena od organiziranih oblik vzgojno-izobraževalnega dela, ki se izvajajo izven šolskega prostora. Zakon o osnovni šoli, za razliko Zakona o gimnazijah, ekskurzij sicer ne omenja niti ne opredeljuje. Ta odsotnost je očitno anomalija, saj podzakonski akti ekskurzije omenjajo kot pravico učencev. Dodatno anomalijo pa predstavlja dejstvo, da ekskurzije omenja Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer so ekskurzije omenjene pri določbah o obveznostih učiteljev, ter v delu, ki eksplicitno določa, da stroške obveznih ekskurzij pokriva državni proračun. 

Tud ipri ekskurzijah torej naletimo na podobno protislovje kot pri dnevih dejavnosti. Tudi obvezne ekskurzije bi morale namreč biti financirane iz državnega proračuna. Dejstvo, da temu ni tako predstavlja težavo za vzgojo in izobraževanje otrok, katerih starši si stroškov ekskurzij ne morejo privoščiti.

Šolski prevozi

Organizacijo in financiranje prevoza učenk in učencev v prevladujoči meri prevzemajo lokalne skupnosti. Pravico do brezplačnega prevoza imajo vsi prvošolčki ter vsi ostali učenci, ki živijo več kot 4 kilometre od osnovne šole. Način prevoza je predmet dogovora med samo šolo in lokalno skupnostjo. Za učence, ki morajo na organiziran prevoz čakati je šola dolžna zagotoviti varstvo.

Analiza ugotavljam da je finacniranje prevoza učenk in učencev v zakonodaji natančno opredeljeno. Kljub relativno dobri ureditvi, pa bi bilo potrebno opraviti premislek o tem, kako optimizirati sistem šolskih prevozov. Mnogo cest v Sloveniji je namreč neprimernih za šolsko pot. Kljub temu, da je število otrok, ki se šolajo več kot 4 kilometre od doma in morajo v šolo peš, relativno majhno bi morala država takšne primere zaznati in reševati z organiziranim prevozom. Možna rešitev bi bilo tudi znižanje oddaljenosti na dva kilometra ali manj.

Dodatni prikriti stroški osnovne šole

Gre za stroške, ki jih šole zaračunavajo staršem, in jih analiza na preučuje ločeno. Fotokopiranje, nakup materialov za ustvarjanje, beli papir za risanje, stroški za organizacijo valete, šolsko fotografiranje ipd. Zakonodaja žal tovrstne stroške dopušča in jih ne prepoznava kot družben problem. Obenem pa lahko takšni stroški predstavljajo veliko stigmo za učenke in učence. Če si otrok ne more privoščiti plačila šolskega fotografiranja to, na primer, pomeni, da ga ne bo šolski fotografiji, kar lahko pomeni hudo stigmo in občutek izključenosti.

Zakonodaja torej dopušča ustvarjanje razlik med učenkami in učenci glede na socialno-ekonomski status. Analiza ugotavlja, da bi bilo smiselno razmisliti o omejitvi teh stroškov ali o načinih, kako v plačljive dejavnosti vključiti vse učence.