Zdaj sem stara 65 let, moj brat me je začel spolno zlorabljati, leta (letnica umaknjena), ko mi je bilo deset let in en mesec. On je pet in pol let starejši od mene, kar pomeni, da je na začetku tudi on bil mladoleten, na
koncu pa je bil že krepko polnoleten. Spolnost je bila v naši družini tabu tema in o tem nisem mogla
govoriti s svojimi starši, z mamo še celo ne, čeprav sem večkrat poskušala. Ker sem sprva mislila, da je
tako povsod, sem pač zadevo potiskala v svoje nezavedno. Potrebovala sem tri do štiri leta, da sem
spoznala, da tako vendarle ni povsod. Menstruacijo sem dobila malo pred štirinajstim letom, ko je
brat od spolne zlorabe prešel k posilstvom. Takrat je bil že krepko polnoleten in zagrozila sem mu, da
bo šel v zapor, čeprav nisem vedela, kako naj to izvedem. Vendar je bilo dovolj, da je nehal s posilstvi.
Po diplomi (umaknjeno zaradi zagotavljanja anonimnosti) sem kakih deset let delala psihoanalizo,
takrat tega v Sloveniji še ni bilo (umaknjeno zaradi zagotavljanja anonimnosti). Meni to “zdravljenje”
ni dobro delo in leta (umaknjeno zaradi zagotavljanja anonimnosti) sem za dve leti pristala v
Psihiatrični bolnici (umaknjeno zaradi zagotavljanja anonimnosti). Od leta (umaknjeno zaradi
zagotavljanja anonimnosti) sem invalidsko upokojena in živim z mizerno pokojnino 380 €/mesec.
Vmes so se sicer nekajkrat podaljšali roki prijav kaznivega dejanja, vendar sem vse zamudila. Najbolj
pa me je sesulo dejstvo, da zakoni lahko veljajo samo za naprej, ne pa tudi za nazaj, ne glede na
dejanje.
