#nisemprijavila zgodba 296

(Uvod zgodbe umaknjen zaradi zagotavljanja anonimnosti). O tem strašnem srečanju pred 25 leti vse
do (umaknjeno zaradi zagotavljanja anonimnosti) smrti nisem zaupala živi duši, skušala sem jo
potlačiti in pozabiti, saj me še danes, ko sem zrela ženska, že ob sami misli nanjo prevevajo globok
sram, gnus in predvsem občutek krivde – češ, saj si si sama kriva, kaj pa si se podajala v avanturo z
neznancem in rinila v nesrečo. Ko se je razvedelo za njegovo smrt sem prvič po toliko letih občutila
totalno olajšanje, moja prva misel ob branju spletne novice je bila: hvala bogu, da mi ga ne bo več
treba srečevati na (umaknjeno zaradi anonimnosti) ulicah in dogodkih, odvračati oči in se pretvarjati,
da ga ne poznam. (Umaknjeno zaradi anonimnosti), “ki nobeni ženski ne bi storil nič žalega, predvsem
nič proti njeni” sem srečala na javnem kulturniškem dogodku in mi je laskalo, ker je tako veliko
ime (umaknjeno zaradi anonimnosti) pokazalo zanimanje zame. Po koncu večerne zabave nisem
imela nobenega zadržka, ko je predlagal, da me spremi do doma, brez pomisleka sem ga povabila k
sebi na pijačo. Po kozarcu ali dveh pa se je srečanje sprevrglo v nočno moro. Ko sem šla na stranišče,
je prišel za menoj, popolnoma spremenjen, grob, nasilen. Z vso silo me je potegnil z WC školjke, ko
sem še imela spuščene hlače, me z roko in kolenom stisnil ob zid, si z drugo roko odpel razporek,
uriniral po meni in me udarjal po obrazu. Ob tem se je izmenjaje huronsko smejal in govoril
opolzkosti. Tepel me je in me poskusil sleči in posiliti, vendar sem se na mokrih kopalniških ploščicah
uspela izviti izpod njega. Kričala sem in grozila, da bom poklicala policijo, šla po pomoč k sosedom, če
se takoj ne pobere. V smehu se je oblekel in odšel. Nikomur ne boš nič rekla, se je režal. In res nisem.
Še zdaj, ko to pišem, mi je slabo. Še vedno me je sram, ker sem padla na finto in si domišljala, da sem
mu všeč in da bi se lahko romantično zapletla. Kakšna (samo)prevara. Seveda vem, da nisem bila nič
kriva, da nisem sama priklicala nasilja in da za takšno brutalno nasilniško ravnanje ni nobenega
opravičila. Če bi se zgodilo danes, bi morda celo prijavila. Če bi menila, da me okolica ne bi obsojala –
da sem lahka ženska, ker sem že po prvem srečanju človeka povabila k sebi na pijačo. Saj sem vendar
morala vedeti, da bo poskušal spati z menoj. In še: kdo bi mi sploh verjel, da je tisto drobno in
prijazno moško bitje sposobno česa takšnega. Saj si sploh ne predstavljam, da bi izrekla to, kar sem
doživela. Zdaj, ko sem to napisala, bom morda o tej grozi tudi komu povedala, da se rešim tega
bremena. Še bolj verjetno pa je, da ne bom.