Zdel se je edini ljubezniv človek v mojem življenju.
Mama kolerična, oče odsoten. Mama zadirčna, nervozna, globoko nesrečna, depresivna, brez smisla
v življenju, vdana v to kar je in zelo daleč od njenih srčnih želja. Razočarana nad mojim očetom, ki je
bil varna izbira, a nikakor ni bil to kar si je želela. Ni bil uspešen in ni imel veliko denarja. Zato je bežal
od doma, od odgovornosti, od vsega kar je bilo. Zgaran in vdan. Izbral je mojo mamo, nikoli se ni
postavil zame, čeravno je vedel kako krivična je mama v resnici.
…Z njim se je življenje zdelo tako brezkrbno. Videla sem ga kot sonce v svojem življenju. Zdel se je kot
edini, ki mu je mar zame, edini, ki ga resnično zanimam. Edini, ki je imel prostor zame, ki me je
sprejel. Edini, ki je rad preživljal čas z mano. Edini, ki si je vzel čas zame. Vedela sem, da ni prav kar
počneva. Da je postal tako pomemben za moje življenje, toliko kot mu ni bilo mesto. A bil je kot moj
kisik. Zdelo se je, da bi brez njega umrla.
Spomine ne to, sem sproti brisala. Za zlorabe sem izvedela na eni izmed terapij. Njegov dotik je bil
lep, miren, mil in nežen. On pa ni bil na pravem mestu. Jemal mi je moč, njegova bližina je bila (zdaj
vem) strupena. Odpiral mi je vrata v svet, ki ga otroške oči ne bi smele videti.
Ko sem brskala po spominu kako se je končalo, sem videla sebe v vsej svoji moči, ko od sebe oddajam “ne boš užival”… Potem se je končalo. Ohranila sva prijateljski odnos. Naredil je samomor. Na pogreb
nisem šla. Mami sem povedala šele 25 let po dogodku. Ko se je to dogajalo sem čutila, da mama ni
dovolj močna, da bi to prenesla. Bala sem se da bi jo zlomilo in bi jo izgubila.
Zasovražila sem svojo senzibilnost in jo gloooboooko potlačila, agresijo, jezo in vse nižje pa obrnila
proti sebi…
Otroke imam. Zavezana celjenju do konca. Dokler sama sebi ne postanem sonce, zrak, milina, dotik,
nežnost, moč, ljubezen, prostor, mar, sprejemanje, nežnost, bližina…
