#nisemprijavila zgodba 280

Od tega je več kot 10 let, a se še vedno živo spomnim, kako me je prvo noč, ko sem prišla domov iz
porodnišnice klofnil, da mi je ustnica krvavela, ker sva se sprla – jaz sem izmučena od poroda hotela
spati, on pa gledati tv, ki je bil v spalnici. Da bi šla domov k staršem, me je bilo preveč sram… Potem
so se prepiri tako stopnjevali, da sem enkrat z otrokom zbežala v kopalnico in se zaklenila, dokler se
ni umiril, in še enkrat na hitro pograbila likalnik v samoobrambo. Spomnim se, da sem neko noč čez 1
leto v celoti prečula, nisem spala niti minute, on je spal v drugi sobi, saj je bil “utrujen” od službe (kot
da jaz nisem bila od skrbi do skupnega otroka), takrat mi je kliknilo, da tako ne gre več naprej, na
skrivaj nekaj dni pakirala najine nujne stvari, saj mi je grozil, da mi bo odvzel otroka in prikazal na
socialni, kot da sem nesposobna mater. Jaz sem šla z otrokom direkt na socialno brez njega, kjer so
me nagovarjali, naj ga prijavim… me opozorili na par pasti in trikov, me vprašali, če imam kam iti. Šla
sem z otrokom k staršem, stvari so bile še nekaj časa napete, nato so se počasi začele umirjati. Nisem
prijavila, ker je majhen kraj, ker sem hotela nov začetek, se ga samo znebiti in začeti na novo,nisem
hotela več drame, ampak samo v miru vzgajati in skrbeti za otroka.