Vse življenje je bilo prisotno fizično in psihično nasilje nad mojo mamo. Dokler je bila živa njegova mama je ona vedno bila nek posrednik, ko je umrla in jo je ponovno pretepel je sestra končno poklicala policijo.
Policisti so verjeli njemu, in po zaslišanju naju s sestro rekli “da ima vsaka zgodba dve plati.” Je dobil zgolj denarno kazen in opomin, vendar je zaradi manipulacije, groženj in verjetno uničeno samopodobo mati vse to umaknila in kazen plačala sama.
Dokler se nasilnih ljudi ne kaznuje z resno kaznijo (zapor ob prvem prekršku!) žrtve ne bodo prijavljale, ker jim v resnici nihče ne želi pomagati vrnejo se pa v isti pekel.
Kot študentka prava sem bila na sodišču prisotna na obravnavi fizičnega nasilja moža nad ženo. Žena in vsi trije (že odrasli) otroci so povedali svojo zgodbo in moški jih je ozmerjal pred celo dvorano.
Sodnica je tokrat verjela njegovi ženi, in moškega tudi postavila na svoja tla, vendar je dobil zgolj opomin in da če do tega pride ponovno mu grozi 7 let zapora. Ko sem po tem imela priložnost s sodnico spregovoriti zakaj tako mila kazen je potrto rekla, da je tak naš zakonik. Obe sva se zavedali, da se je pravi pekel za tisto žensko verjetno šele začel.
