Stalno kritiziranje, posmehovanje, dajanje v nic, nesramnost, zaljivke, tudi groznje. Malo po malo, ko se nabere dovolj nezadovoljstva (ki ga ne zna resiti sproti in tam, kjer je treba) pa izbruh, ki lahko traja ure. Vedno v ciklih. Ceprav zdaj ze predvidljivo, nisi miren niti v obdobju po izbruhu, ker mu ni zares zal, ampak ima sto in en izgovor, zakaj se je to zgodilo. Na policiji pravijo, da dokler nimas kaj za pokazati, torej vsaj modrice, nimajo kaj. Ce pridejo na dom, mu recejo naj se malo umiri in ce mu napisejo poloznico. Kot da bi to res pomagalo. In seveda lahko ostane doma. Ce zelis mir, moras ti spakirati vse otroke (ja, tudi ce je to sredi noci) in upati na koga, ki te bo pripravljen vzeti vsaj za cez noc.
Prijatelji in znanci se cudijo, saj on pa je ja vedno prijazen, zabaven in pripravljen pomagati (seveda, ko pa vse zamere prinese domov). Starsi sicer edini poznajo tudi njegovo drugo stran, ampak mu itak nikoli niso bili kos in enako svetujejo tudi meni. Umakni se, potrpi, saj mine in se potem opravici, odpusti mu pa ti bo lazje. Ufffff, ni cudno….
