Žrtve nasilja ne prijavijo, ker je to za njih/nas ena najbolj neprijetna izkušnja v življenju. Govoriti tujcu osebne stvari tvojega življenja? Celotna policijska postaja, CSD, sodišče potem poznajo “tvoje življenje”?
Jaz sem prijavila – nasilje nad menoj in mlajšim sinom. In kaj sem dosegla? Blatenje mojega imena po sodiščih in zapisnikih, čakanje soočenja na sodišču, čakanje na razsodbo, komu bodo verjeli.. in otrok? Stiki pod nadzorom, za katere moram jaz otroka pripraviti, kako je to super fajn. Se pravi, da mu sporočam, da ne glede na to, kaj mu je oče delal, ga mora imeti rad, mora imeti z njim stike, moramo biti veseli, srečni in se veseliti naslednjega snidenja. In seveda v največji meri čakati na dan, da bo oče dobil otroka v roke brez nadzora, jaz pa naj zaupam, da bo otrok prišel nazaj v moj objem živ in zdrav?
Medtem, ko je sin na stiku histerično jokal, ko ga je zagledal. In se vprašam, ali je boljše, da sem prijavila in da otroka spravljam v take nehumane situacije, ali bi bilo boljše, da bi bila tiho in čakala, da bo otrok večji, da ga pustim, da odrašča v nasilju?
#kdojetunor?
